Melita Forstnerič Hajnšek je publicistka in urednica. Raziskovala je slovensko emigracijo v seriji portretov o slovenski diaspori. Je avtorica dvojezične knjige Zagrebški Slovenci 2005–2007 (2007) in monografije Jože Košar – humanist in založnik (2002) ter soavtorica monografije ob 80-letnici SNG Maribor V vrtincu nasprotij, Leksikona kulture in družbe v Mariboru in projekta Slovenska pisateljska pot. Njeni članki so citirani v enciklopedijah izseljenskega slovstva. Zadnja leta vodi javne okrogle mize o kulturi. Bila je in je še članica številnih žirij – mdr. za nagrado večernica, za knjižni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, za Veronikino nagrado. Je predsednica odbora za knjigo pri Uradu za kulturo Mestne občine Maribor.

Thomas Irmer je dramaturg, gledališki kritik in urednik. Poučeval je na Univerzi v Lepizigu (1992-1996), od 2003 pa poučuje na Svobodni univerzi v Berlinu na Inštitutu Johna F. Kennedyja. Med 1998 in 2003 je bil glavni urednik mesečne publikacije Theater der Zeit, med 2004 in 2008 pa dramaturški svetovalec za mednarodno gledališko sezono v Berliner Festspiele. Njegova knjižna dela obsegajo Frank Castorfs Volksbühne (2003) Die Bühnenrepublik - Theater in der DDR (2003) ter Luk Perceval - Theater und Ritual (2005). Je avtor in sorežiser štirih dokumentiranih filmov na temo gledališča: Die Bühnenrepublik - Theater in der GDR (2003), Europe in Pieces (2004), Born 1968 (2008) ter Heiner Müller (2009). Redno piše za strokovne revije Theater heute (Nemčija), Didaskalia (Poljska), Shakespeare (Norveška) in Maska(Slovenija).

Foto: Jože Suhadolnik/DELO

Amelia Kraigher je teatrologinja in publicistka. Piše za dnevno časopisje, radio in strokovno periodiko (Maska, ČKZ, Sodobnost, Revija 2000, Razgledi, Zofa). Bila je urednica redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent (2000–2002), soustanoviteljica in članica uredništva revije za scenske umetnosti Maska (1997–2006) in udeleženka raznih strokovnih gledaliških srečanj; mdr. je sourednica in avtorica gesel Velikega slovenskega biografskega leksikona za področji gledališča in plesa (MK, 2008), urednica publikacij ter organizatorka strokovnih srečanj na festivalu Teden slovenske drame (2000–2004), vodja mednarodnega simpozija Umetnost, kultura, mesto na Festivalu Borštnikovo srečanje (2009), članica strokovnih žirij za Grumovo (2006, 2007) in Šeligovo nagrado (2010, 2011), selektorica slovenskega plesnega festivala Gibanica (2009), bienala Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (2009, 2011) in mednarodnega festivala Lutke (2010). Od leta 2008 je članica izvršilnega odbora Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, od 2011 pa strokovnega odbora Ustanove lutkovnih ustvarjalcev. Leta 2011 je prejela štipendijo Ustanove Tarasa Kermaunerja.

Katarina Pejović je dramaturginja in intermedijska umetnica. Dela kot avtorica video in dokumentarnih filmov ter zvočnih del, kot pisateljica, pedagoginja in prevajalka. Njena samostojna dela in dela, pri katerih je sodelovala, so nastala v produkciji Kunstkanaala, Nizozemskega gledališkega inštituta, Felix Meritis, De Balie, Galerije Kapelica, Plesnega teatra Ljubljana, Inštituta Egon March, DUM – Društva umetnikov, Muzeuma Ljubljana, Teatra Cinema Lux in Fabbrice Europa ter Bacači Sjenki; gostovala so na številnih mednarodnih festivalih. Z Borisom Bakalom je soustanovila in soustvarila projekte pod skupnim imenom Bacači Sjenki/Shadow Casters (slednji so sodelovali na mednarodnih gledaliških festivalih in prejeli več nagrad, mdr. dve posebni nagradi Bitef-a, nagrado Avazov zmaj na Mess-u in dve glavni nagradi na puljskem festivalu Puf).

Marko Peljhan (1969) je režiser in intermedijski umetnik. Živi v Los Angelesu, Rigi in Ljubljani. Leta 1995 je ustanovil tehnološko vejo Projekta Atol PACT SYSTEMS in soustanovil Ljudmilo. Je koordinator mednarodne iniciative INSULAR TECHNOLOGIES in projekta MAKROLAB, kot tudi koordinator poletov za umetniške projekte v breztežnosti skupaj z moskovskim Centrom za urjenje kozmonavtov Jurij Gagarin in konzorcijem MIR. Izumil in usklajeval je tudi proizvodnjo mobilnega medijskega laboratorijskega projekta, Transhub-01, ki je bil prvič realiziran kot MOBILATORIJ in zdaj uspešno deluje. Od leta 2002 je profesor na University of California v Santa Barbari. Peljhan se je brezpogojno zapisal mejnim horizontom sodobne integralne, konceptualne in interdisciplinarne umetnosti. Njegova orodja - in orožja obenem - so komunikacijske tehnologije, politika, izobraževanje, civilnodružbena akcija in provokacija, njegovo delovno območje pa presečišče umetnosti in znanosti. Peljhan na izviren način in z močno zaslombo v teoretični reflekciji nadaljuje bogato tradicijo modernizma in avantgardističnih gibanj 20. stoletja.