Gledališki nomadi: o delu slovenskih režiserjev na jugoslovanskih odrih v prvi polovici 20. stoletja

Aldo Milohnić

V antologiji slovenskih gledaliških umetnikov so si Rade Pregarc, Ferdo Delak in Bojan Stupica prislužili laskavo oznako "slavne triperesne deteljice slovenskih avantgardnih režiserjev", ki je delovala na nekdanjem jugoslovanskem prostoru v prvi polovici 20. stoletja in delno tudi v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Poleg gledališkega nomadstva jih druži tudi njihova leva umerjenost, vsestranskost – bili so tudi igralci, scenografi (zlasti Stupica, delno tudi Pregarc), ravnatelji gledališč, gledališki pedagogi, Delak in Pregarc sta bila tudi publicista, prevajalca in urednika. Zaradi nemirnega duha in prepričanja, da je prava le tista "umetnost, zaradi katere izgorevaš" (Stupica), so pogosto prihajali navzkriž z gledališkimi upravami, se selili iz mesta v mesto in tako pustili pomembno sled v številnih jugoslovanskih gledališčih.

Aldo Milohnić je doktor sociologije kulture in docent na Univerzi v Ljubljani –Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča. Je urednik knjižne zbirke Politike in številnih zbornikov in tematskih številk kulturnih časopisov, soavtor več knjig ter avtor knjige Teorije sodobnega gledališča in performansa (2009). Zadnjih dvajset let je sodeloval pri številnih domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih o zgodovini in teoriji scenskih umetnosti, sociologiji kulture in kulturni politiki.