Aleš Jan je gledališki in radijski režiser ter profesor na AGRFT in AG. Kot režiser je na slovenskem in mednarodnem področju prisoten od 1965. Njegov režijski opus obsega več kot 600 radijskih iger vseh zvrsti, 60 režij na nosilcih zvoka in več kot 50 gledaliških in opernih režij. Poleg umetniškega in pedagoškega dela je predaval na strokovnih srečanjih doma in v tujini, objavljal članke v domačih in tujih strokovnih revijah, bil koordinator EBU za radijsko igro ter član mednarodnih žirij in teles. Na mednarodnih radijskih in gledaliških festivalih je za svoje režije prejel več kot 30 nagrad, med njimi PRIX RAI v Italiji, PRIX OIRT v Varšavi, nagrado Zveze umetnikov Poljske, nagrado za gledališko režijo v BiH, Borštnikovo diplomo, IRIB v Iranu, Mediamixx v Bolgariji. Je nosilec Borštnikove zlate značke. Za režijsko delo na radijskem področju je prejel tudi najvišji slovenski kulturni priznanji - nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

Foto: Peter Uhan

Mateja Koležnik je režiserka. Profesionalno gledališko pot je začela v ljubljanski Drami ter jo nadaljevala v vseh slovenskih poklicnih gledališčih, režira tudi v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2001), veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev v celoti (2001), skupaj s scenografom Jožetom Logarjem je prejela nagrado Borštnikovega srečanja za scenografijo (2004), prav tako je bila nagrajena na festivalu SKUP na Ptuju (2008). Prejela je dve Grand prix nagradi na festivalu Zlati lev v Umagu (1999, 2000). Na festivalu ASSITEJ v Čakovcu je prejela nagrado za najboljšo režijo (2005), nato pa nagrado za najboljšo predstavo 22. Gavellinih večerov (2007).

Tone Partljič je pisatelj in dramaturg. Profesionalno kariero je začel kot učitelj, a jo kmalu nadaljeval v gledališču kot dramaturg (Drama SNG Maribor), umetniški vodja (Mestno gledališče ljubljansko, SNG Drama Ljubljana), predvsem pa kot dramatik. Velja za najuspešnejšega slovenskega komediografa; piše tudi prozo in literaturo za otroke. Slovenska in druga gledališča so uprizorila 22 njegovih del. Vzporeden s pisanjem je njegov družbeni angažma: v burnih letih med 1983 in 1987 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, enega najbolj izpostavljenih forumov takratne civilne družbe. V novi državi je skoraj desetletje deloval kot poslanec Državnega zbora. S festivalom Borštnikovo srečanje je v raznih funkcijah povezan že štirideset let, torej skoraj od začetka: leta 1970 je bil na povabilo Branka Gombača prvič v žiriji publike, leto kasneje urednik gledališkega lista in član organizacijskega odbora, nato je deloval kot član raznih organov BS - od izvršilnega do glavnega odbora, podpredsednika sveta in od leta 2004 do 2010 pa kot predsednik festivalskega sveta. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Grumovo nagrado, Sterijevo nagrado, Glazerjevo in Ježkovo nagrado za življenjsko delo.

Foto: Damjan Švarc

Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Med drugim je bila umetniški vodja PDG v Novi Gorici, dramaturginja v MGL, vodja gledališko-plesnega programa v Cankarjevem domu, od leta 2009 pa vodi Festival Borštnikov srečanje. Kot urednica Knjižnice MGL je izdala trideset temeljnih knjig s področja teorije in zgodovine drame in gledališča. Prevedla je več kot petdeset dram iz sodobne britanske, ameriške in poljske dramatike ter Carlsonovo knjigo Teorije gledališča. Od leta 1984 sodeluje z avstrijsko-nemško edicijo Gregor/Dietrich Der Schauspielführer s prispevki o sodobni slovenski dramatiki. Med leti 2002 do 2005 je bila predsednica oziroma članica žirije za Grumovo nagrado, 2008 in 2009 pa selektorica festivala Teden slovenske drame v Kranju. Leta 2008 je bila kuratorka slovenskega fokusa na 7. festivalu sodobne drame v Budimpešti. Je članica Društva prevajalcev Slovenije, DGKTS, ITI Slovenija in ZDUS. Za svoje delo je prejela nagrado na 17. trienalu gledaliških knjig in publikacij na Sterijevem pozorju v Novem Sadu in Grün-Filipičevo priznanje l. 2005.

Milena Zupančič je gledališka in filmska igralka. V spominu Slovencev je nepozabno zapisana z vlogama v dveh filmih Matjaža Klopčiča: kot Presečnikova Meta v Cvetju v jeseni in kot Žašlerca v Vdovstu Karoline Žašler. V skoraj štirih desetletjih nastopov na odrskih deskah, filmskem platnu in televizijskem zaslonu je odigrala izjemno veliko število glavnih vlog, za katere je prejela najprestižnejše gledališke in filmske nagrade, med drugim Borštnikov prstan (1999), tri Borštnikove nagrade za igro (1992 za vloge Aase, Zelene, Anitre, Neznane potnice in Gumbarke v uprizoritvi Peer Gynt, SNG Drama Ljubljana; 1989 za vlogo Lidije v uprizoritvi Zid, jezero, SNG Drama Ljubljana; 1970 za vlogo Caetane v uprizoritvi Osvajalec, MGL) in Prešernovo nagrado za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993).