Nahajate se na arhivskem spletnem mestu Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

Festival Borštnikovo srečanje — Arhiv 2010 - 2016

Ivan Cankar

Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Pohujšanje v dolini šentflorjanski <em>Foto: Žiga Koritnik</em>

Foto: Žiga Koritnik

Produkcija Slovensko mladinsko gledališče
Premiera 6. 3. 2011 Zgornja dvorana, Slovensko mladinsko gledališče
Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora.
 

Režiser Vito Taufer
Dramaturga Nebojša Pop-Tasić, Tomaž Toporišič
Glasba Andrej Goričar
Kostumografinja Barbara Stupica
Scenograf Viktor Bernik
Koreografa Gregor Luštek, Rosana Hribar
Lektorica Mateja Dermelj
Oblikovalec luči Matjaž Brišar
Oblikovalec zvoka Silvo Zupančič
Oblikovalca maske Barbara Pavlin, Empera3zz
Asistentka dramaturgije Anita Volčanjšek
Vodja predstave Janez Pavlovčič
 

Igrajo 
Krištof Kobar, imenovan Peter Blaž Šef
Jacinta Uroš Kaurin
Župan Dario Varga
Županja Ivan Godnič
Dacar Ivan Peternelj
Dacarka Matej Recer
Ekspeditorica Marko Mlačnik
Učitelj Šviligoj Matija Vastl
Notar Sandi Pavlin k. g.
Štacunar Željko Hrs
Štacunarka Robert Prebil
Cerkovnik Boris Kos
Popotnik Uroš Maček
Zlodej Janja Majzelj
 

Danes, ko smo že prekoračili stoletnico nastanka Cankarjevega Pohujšanja, ostaja delo vznemirljivo zlasti zaradi svoje dionizičnosti in odprte oblike, hkrati pa zaradi izjemno natančnega seciranja psihopatologije slovenskega vsakdanjika, ki je lahko hkrati tisti Cankarjevega in našega prostora in časa, združenega v nemoči spervertiranega (neo)liberalizma in provincialnosti. Cankar je naš sodobnik, ker s svojo etiko in estetiko odzvanja v naših glavah zaradi temeljnosti vprašanj, ki si jih zastavlja, in živosti umetniških odgovorov, ki jih uteleša. Vito Taufer Cankarjevo "največjo hudobijo" o vrlih domoljubih šentflorjanskih, pretresenih nad "pohujšanjem", ki se je "prikradlo", utelešeno v nekdaj umetniku, zdaj razbojniku Petru in njegovi muzi Jacinti, na oder postavlja po eni strani poudarjeno realistično in skoraj do črke upošteva predlogo, po drugi strani pa poskrbi za odločilen odmik in vse vloge razen ene prepusti moškim, kar postane "nepogrešljivo gonilna sila uprizoritve", zaradi katere "nič ni, kot se zdi, ker je vse še bolj takšno, kot je".