45 let Borštnikovega srečanja (1966–2010)

Pripravil Slovenski gledališki muzej v sodelovanju s Festivalom Borštnikovo srečanje
15. 10. 2010, 18.00 // AVLA SNG

Gledališki utrinki

Če je gledališka umetnost resnično minljiva, ker je najbolj živa in neposredna, aktualna in umetniško najvrednejša izpoved, potem je izbrani nabor pričevanjskega razstavljenega gradiva lahko skorajda le spominski in mimobežen utrinek, pomensko navezan na ostaline gledaliških pripovedovanj kot prerez delovanja nekega pomembnega gledališkega praznika, poimenovanega srečanje. Festivala, ki je s popotnico 1966. leta "naj živi skromen zametek našega prvega Tedna slovenskih gledališč" nedvomno najbolj povezan z ljudmi: z vrhunskimi ustvarjalci slovenske gledališke umetnosti, omike in kulture. O njih bolj kot fotografi je in zapisi spregovore oni sami - drzni in legendarni snovalci srečanja s programskimi usmeritvami, ustvarjalci vseh generacij v gledaliških uprizoritvah, igralci z Borštnikovimi odličji in zlatimi prstani, dramatiki, gledališki in literarni teoretiki, kritiki, raziskovalci … Petinštiridesetletna gledališka srečanja se nam izrisujejos prelomnimi dogajanji, o katerih danes že pišemo gledališko zgodovino. Četudi gre le za priložnostnorazstavo, pa ohranjene dokumente njenih festivalskih mejnikov lahko umestimo v reprezentančne gledališke utrinke, ki razkrivajo najtehtnejšo podobo posameznega gledališkega leta, analitično raven in pomembnost slovenskega gledališkega-scensko-uprizoritvenega trenutka in zaznamovanost njegovih desetletij v kontekstu temeljnega ter najkakovostnejšega letnega prereza slovenske gledališke produkcije, in ki so ohranjeni v zapisanih, slikovnih, zvočnih in televizijskih ali fi lmskih podobah. Izjemno dragocen in neizčrpen vir pa so še vedno vsakovrstna živa pričevanja. Zatorej predstavljeni izbor ob množici ohranjenega slikovnega in pisnega gradiva predstavlja utrinke prvih štirih gledaliških srečanj poimenovanih še Teden slovenskih gledališč ali srečanje slovenskih dramskih gledališč (1966 - 1969) in nato enainštirideset let Borštnikovega srečanja (1970 - 2010), kar omogoča le delen prikaz posameznih "slik" teh petinštiridesetih let in morda nekaj več obrazov, podob ljudi, ki so ga ustvarjali. A to je samo spomin. Generaciji, ki je komaj začela gledališko življenje, pa bodo taka spominjanja lahko prebujala nenehno nova vprašanja o tem, kdo je kdo, kdo je bil, kako je bilo …, in razmišljanja o času, ko so gledališki festival njegovi ustvarjalci preudarno pripravljali s spremljajočimi prireditvami - od gledališkoscenskih dogodkov do pogovorov o predstavah, spremljanih s simpozijskimi dogodki, strokovno-raziskovalnimi in esejističnimi deli in pomensko ovrednotenimi postulati: o prvih zamislih in zametkih festivala, njegovih začetkih v drugi polovici šestdesetih let preteklega stoletja, njegovem razvoju, o estetiki in temeljnih razmerjih do slovenske gledališke zgodovine, odnosu do gledaliških trendov in razsežnosti vsebinskih ter umetniških iskanj v posameznih slovenskih gledališčih, o eksperimentu, neformalnih gledaliških asociacijah kakor tudi o umestitvi Borštnikovega srečanja na zemljevid podobnih sodobnih evropskih festivalov in o tem, kako se predstave soočajo z vzporednimi evropskimi in svetovnimi smernicami; zapisovana so zahtevna strokovna, kritična in teoretična razmišljanja najeminentnejših slovenskih premišljevalcev o slovenski gledališki omiki. Vsa leta je bila misel posvečena najvišjim estetskim vrednotam, ki so jih določala desetletja dveh stoletij v različnih družbenih in političnih ureditvah. Borštnikova srečanja so vselej bila tudi nepozabna druženja. Kot praznik slovenskih gledaliških ustvarjalcev in občinstva v soju luči in žarometov. So bila in ostajajo tradicionalna, eksperimentalna, avantdgardna, študijska in raziskovalna soočanja, hkrati pa izzivalna izpovedna srečevanja, ki jim je čas že vtisnil poseben status in pomen.

Mojca Kreft,
dramaturginja in muzejska svetovalka