Nagrade 2014

Ponedeljek, 27. oktober 2014

Obrazložitve letošnjih nagrad

Mrtvec pride po ljubico - Nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2013/2014)

Nagrada za dramaturgijo: Goran Ferčec (nagrado je prevzel Luka Cimprič)

Nagrada za scenografijo: Branko Hojnik

Nagrada za glasbo: Branko Rožman

Nagrada za vizualni prispevek: Gašper Brezovar

Nagrada za mlado igralko: Ana Urbanc

Nagrada za igro: Nina Ivanišin

Nagrada za igro: Janez Škof

Nagrada za igro: Barbara Cerar

Posebna nagrada žirije: Moderne nô drame in Nagrada za najboljšo režijo: Mateja Koležnik (nagrado je prevzel Matija Ferlin)

Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev: Svatba

Poročilo strokovne žirije
Amelia Kraigher, selektorica 49. Festivala Borštnikovo srečanje, je v tekmovalni program uvrstila 11 predstav; na festivalu smo jih zaradi objektivnih razlogov videli le 10.
Nevladne organizacije – če odmislimo eno koprodukcijo – v tekmovalnem programu niso sodelovale, so pa se na njem predstavila skoraj vsa slovenska javna gledališča.
Zasledimo štiri režiserska imena, ki se ponavljajo od lani, ko je tekmovalni program izbral drug selektor. Režiser Jernej Lorenci in režiserka Mateja Koležnik sta letos sodelovala na Borštnikovem srečanju vsak s po dvema uprizoritvama, medtem ko so se na festivalu prvič predstavili režiserji mlajše generacije Igor Pison, Kaja Tokuhisa in Natalija Manojlović.
V primerjavi z lani zasledimo tudi presenetljivo število mladih igralk in igralcev (tistih, starih do 30 let) – našteli smo jih kar 13 v šestnajstih vlogah.
Priča smo bili izjemno raznovrstnim dramskim oziroma besedilnim predlogam uprizoritev: igralčevemu  monodramskemu avtoportretu (Zakulisje prvakov); trem slovenskim klasičnim dramskim besedilom (Svatba, Kralj na Betajnovi in Mrtvec pride po ljubico), postdramskemu tekstu, sestavljenemu iz dveh monologov (Zapiranje ljubezni), fragmentarnemu filozofskemu eseju (Vzgoja stoika), ameriški klasiki (Naše mesto), dramatizaciji sodobnega nemško-slovenskega romana (Angel pozabe) in dvema dramskima predlogama japonskega izvora (Prijatelji in Moderne nô drame).
Precej raznolika je tudi žanrska obarvanost predstav, pri čemer pa vendarle prevladuje razmišljujoči, resnobni, temačnejši duh, komedije v čisti formi letos nismo videli.
Tekmovalni program Borštnikovega srečanja predstavlja tisto najbolj relevantno, najboljše, kar je na slovenskih odrih nastalo. Seveda gledališka produkcija niha, kakšno sezono je njena bera bogatejša, drugič bolj uborna. Letošnji izbor je v primerjavi z lanskim nekoliko skromnejši, čeprav ob tem kaže tudi stabilnost in vitalnost.
Ena bistvenih nalog gledališča je razvoj in uveljavitev nacionalne dramatike, zato smo veseli, da smo si v tekmovalnem programu lahko ogledali pet uprizoritev, temelječih na slovenskih dramskih predlogah. Slovenska besedila so torej obsegala polovico tekmovalnega programa, kar je najboljše razmerje v zadnjih letih. Sklepamo torej lahko, da slovenska dramatika, bodisi klasična bodisi sodobna, uspešno nagovarja čas, v katerem živimo.

Strokovna žirija v sestavi:
Tea Rogelj, predsednica
Jasen Boko
Tomasz Kubikowski
Barbara Orel
Petra Vidali

V Mariboru, 26. oktobra 2014

Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev

Svatba

Rudija Šelige v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana

Uprizoritev Svatba korenito prestavi Šeligovo kombinacijo absurda in poetičnosti v naš čas. Notranjo logiko teksta posvoji in jo radikalno prizemlji, hkrati pa spodmika vzročno-posledično sosledje, tako da se mora to v uprizoritvi v vsakem prizoru znova vzpostavljati. Dramaturgija in režija kontrastov nas prisilita, da preskakujemo iz lahkotnega smeha v krvave obračune, za vsakim vogalom nas čaka nelagodje naše razpadajoče sedanjosti. Rablji niso več le votli in cinični nesrečniki, so banalni uničevalci, ki uživajo v spektaklu, žrtvi pa sta še bolj ranjeni in razcefrani. Gledališče krutosti je postalo skoraj razposajeno. Vse je drugače, a še vedno isto, skupnost svojo frustracijo ponovno razrešuje z nasiljem nad nemočnim posameznikom. Celoten igralski ansambel režijsko zamisel uresničuje kolektivno in individualno prepričljivo ter ustvari zgoščeno in stabilno atmosfero.

Nagrada za najboljšo režijo

Mateja Koležnik

za režijo uprizoritve Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in Prijatelji v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Režija je umetnost združevanja raznolikih elementov uprizoritve z namenom ustvariti prepričljivo odrsko celoto. Je umetnost navdihovanja in vodenja igralcev, tako posameznika kot skupine; je umetnost prenosa situacij iz tistih, zajetih v dramsko predlogo, v tiste, ki zaživijo na odru in sestavljajo edinstven uprizoritveni univerzum. Režija Mateje Koležnik je v letošnjem tekmovalnem izboru neprekosljiva. Soočila se je z zelo zahtevnima in povsem različnima dramskima predlogama, obema izhajajočima iz japonske kulture: sanjskimi, poetičnimi "mini dramami" in dramo Koba Abeja, postavljeno v obsesivno bližino "gledališča absurda". Nagrado podeljujemo za detajlirano, prefinjeno in skrajno disciplinirano tkanje uprizoritvene mreže, ki  v stiku z gledališkimi tradicijami vzhoda ustvarja samosvojo odrsko poetiko.

Posebna nagrada žirije

Moderne nô drame

v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst – za vizualno in zvočno podobo

Vizualna in zvočna podoba Modernih nô dram izhaja iz temeljne dramaturško-režijske zasnove. Poigravanje z dualizmom, neločljivo vtkanim v klasično nô dramo, pripelje do spojitve inventivnih vizualnih in zvočnih elementov uprizoritve. Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe in odrsko gibanje se harmonično prepletajo z zvočnimi elementi, od tonskih efektov in estetike radijske drame do nevsiljive, a vseprisotne glasbe. Vizualno in zvočno oblikovanje je dramaturško-režijskemu konceptu enakovredni ustvarjalni dejavnik; uspešno združuje tradicionalno in sodobno v koherentno odrsko vizijo.

Tri nagrade za igro

Nina Ivanišin

za vlogo Lenke v uprizoritvi Svatba v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Igranje mentalno zaostale osebe kot glavne, lirične junakinje uprizoritve predstavlja številne izzive in še več nevarnosti, saj se pri tem zlahka zaide v  pretiravanje ali manko izraza. Zahteva izostreno senzibilnost, ki se skriva za nezmožnostjo komuniciranja, a hkrati mora nagovarjati. Takšno igranje ne sme biti preveč groteskno in tudi ne preveč sentimentalno, niti trivialno in niti shematično. Vzbujati mora simpatijo, hkrati pa jo mora znati v določenih trenutkih prekiniti, da vzpostavi jasno razločen svet lika. Nina Ivanišin se je izognila vsem tem pastem in zasnovala nepozabno figuro ženske-otroka z velikimi začudenimi očmi; tako kot nenadoma vzcveti v veselju, zapade tudi v obup, ob tem pa vzpostavi svoj lastni ritem intelektualnega in čustvenega razumevanja sveta.

Janez Škof

za vlogo Očeta v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Angel pozabe ob presežni besedilni predlogi dolguje svojo moč predvsem angelskemu igralskemu deležu. Redukcija, ki jo dramatizacija vzpostavi pri postavitvi akterjev z babico in mamo v eni igralki, še bolj poudari vlogo "nedeljenega" očeta, te nebogljene in travmatizirane avtoritete. Oče Janeza Škofa z ganljivim spletom norosti, bolečine in milosti ustvari pretresljivo intimno in protivojno pričevanje. Z nenehno maničnostjo, vzponi in padci in z maksimalno intenzivnostjo v tragičnih in komičnih momentih diktira ritem uprizoritve in izriše zagotovo enega najmočnejših šibkih očetov slovenske literature, dramatike in odra.

Barbara Cerar

za vlogo Nje v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana

Barbara Cerar je kot Ona, centralni lik v Angelu pozabe, postavljena pred zahtevno nalogo – izpeljati mora dramaturški lok od deklice, ki se čudi svetu in ga skuša razumeti, preko dekleta, ki se odloči za svojo pot in jo tudi udejanji, in končno do pesnice, ki najde svoj jezik, svoj izraz.
Barbara Cerar ne podaja deklice z zunanjimi, telesnimi znaki otroštva, ampak s čudenjem, navdušenjem nad spoznavanjem okusov, vonjav, barv, narave in babičinega poganskega misticizma. Podaja jo s prostodušnostjo, s kakršno otroci dojemajo svet. Barbara Cerar kot Ona vseskozi in vedno bolj vsrkava, odseva, a se tudi ograjuje od osebnih travm staršev in babice ter travm z manjšinstvom zaznamovanega okolja. Na odru raste in dozoreva pred nami, ob tem pa nas s svojim žarom vseskozi priklepa, vedno znova očara in gani.

Nagrada za mlado igralko

Ana Urbanc

za vlogo Prve Micike v uprizoritvi Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Ana Urbanc naseljuje svet poetične drame Svetlane Makarovič kot poosebljenje ideala romantične ljubezni, ki ne pristaja na kompromise in se lahko izpolni le v radikalni odločitvi za smrt s svojim ljubljenim. Ko izstopa iz prostora igre, z izbrano odmerjenimi gestami komentira lik, vendar to ni odmik od vloge, temveč pogled onkraj, ki odpira vrata v skrivnost, v vednost in magijo zunaj tuzemskega bivanja. Ana Urbanc vodi Prvo Miciko v svet onkraj iger moči, v katerem si hrepenenje in tesnoba podajata roke, izbiro za ljubezen pa igralka prežarja v fantastičnem dotiku s sublimnim in lepoto grozljivega.

Nagrada za dramaturgijo

Goran Ferčec

za dramaturgijo uprizoritve Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst

Dramaturški koncept petih Mišimovih enodejank, temelječih na predlogah nô iger, izhaja iz odločitve, da najkompleksnejša od njih, Hanjo, prevzame vlogo povezovalne zgodbe. S takšno zasnovo vstopi uprizoritev v ustvarjalni dialog s tradicijo nô iger, ki je podlaga nove inačice, videne skozi Mišimovo interpretacijo tradicije. Namesto petih, med seboj strogo ločenih enot, Moderne nô drame z inventivnim dramaturškim prijemom postanejo dramska celota ter hkrati ohranjajo dualizem klasične nô drame. Dramaturgija vzpostavi ustvarjalno razpravo s klasičnim konceptom, da bi ustvarila novo, izvirno dramsko strukturo.

Nagrada za scenografijo

Branko Hojnik

za scenografiji v uprizoritvah Svatba v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Kralj na Betajnovi v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Drame SNG Maribor

Scenografija Branka Hojnika stopa v izviren avtorski dialog z dramskim besedilom in vzpostavlja svet, v katerem posamezni znakovni sistemi odra prepričljivo zaživijo; vselej v integralnem prepletu z režijsko zamislijo, tako da drug drugega poganjata, ne le osmišljata, temveč izmenjaje vodita igro. Scenograf v Svatbi Rudija Šelige in režiji Jerneja Lorencija vzpostavi poligon za ritual represivne podreditve posameznika v prisilne družbene mehanizme. Obredje prehoda vpne med realizem in mitološko poetizacijo in ga iz verodostojne gostilniške situacije iz socialističnih osemdesetih pripelje v našo sodobnost. V Cankarjevem Kralju na Betajnovi v režiji Eduarda Milerja na skupnem prizorišču – domu, gostilni in cerkvi hkrati – sugestivno zariše temačno vzdušje, v katerem se odrske realnosti, od sanjskih do nadrealnih, vzajemno oplajajo in razgrnejo kot univerzalni prostor danes še kako aktualne politične drame.

Nagrada za glasbo

Branko Rožman

za glasbo v uprizoritvi Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Glasba skladatelja Branka Rožmana v predstavi Mrtvec pride po ljubico zdaleč presega funkcijo spremljave ali zgolj ustvarjanje atmosfere ali podčrtavanje razpoloženj, je eden od najpomembnejših akterjev uprizoritve. Orkester, ki ga sestavljajo igralci in dva glasbenika, ustvarja nekakšen novi jezik, sestavljen iz besed in iz glasbe. Glasba nas opozarja na arhetipsko, iz katerega črpa besedilo, sledi njegovi ritmičnosti, in jo hkrati ustvarja, igralci med seboj – pa tudi z glasbenikoma in občinstvom – ne komunicirajo več le z besedami, ampak tudi z inštrumenti, harmonikami. In tudi glasba stopa v dialog z igralci, se z njimi spogleduje, jih tolaži, jim narekuje razpoloženja, ob tem pa komentira odrsko dogajanje in daje ritem uprizoritvi.

Nagrada za vizualni prispevek

Gašper Brezovar

za oblikovanje videa v uprizoritvi Vzgoja stoika v izvedbi Anton Podbevšek Teatra

Video oblikovanje Gašperja Brezovarja sledi dvojnosti misli portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoe – po eni strani vizualizira "nered" osnovnega junaka, po drugi izrisuje racionalni, analitični tok njegovih misli. Včasih – kadar ponazarjajo pisateljeve pronicljive miselne vzorce – so video podobe razpoznavno sporočilne, drugič – ko se dotaknejo njegovega emotivnega sveta – bolj asociativne. A vseskozi jih zaznamuje likovna izčiščenost; Gašper Brezovar z njimi dopolnjuje koncept in režijo uprizoritve Vzgoja stoika, ob tem pa tudi zvesto sledi prepoznavni estetiki Anton Podbevšek Teatra.

Nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2013/2014)

Mrtvec pride po ljubico

Svetlane Makarovič v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj

Predstava Mrtvec pride po ljubico je v temelju zaznamovana z dvojnostjo, ki se zarisuje že v razcepljenosti glavne junakinje in skozi katero se odpira prostor med surovo zemljo in molčečim nebom. Nepremostljivi prepad med banalnostjo preživetja in krhkimi ideali se na odru razstavlja kot razčarani svet, v katerem ustvarjalci predstave vsem osrednjim vsebinskim poudarkom poetičnega besedila poiščejo na videz preproste, toda pretehtane in natančne uprizoritvene rešitve. To sozvočje elementov se prelije v pretresljivo fresko, ki ji dajeta odločilni ton prav naivna plemenitost in pritajena pošastnost, med katerima niha tragičnost človeške eksistence.