In memoriam

Petek, 4. november 2011

30. oktobra je umrl dr. Bruno Hartman

Bruno Hartman

Pol stoletja je bil prva kulturna avtoriteta mesta
Dr. Bruno Hartman (1924-2011) )

Tik pred dnevom mrtvih je odšel v tej jeseni odhodov kulturnih patriarhov. Bil je skoraj pol stoletja prva kulturna avtoriteta Maribora in pri rojstvu ter rasti mnogih pomembnih kulturnih ustanov, projektov, kolektivov v mestu. Nič pomembnega ni minilo brez njegove navzočnosti. Bil je med pobudniki Borštnikovega srečanja v Mariboru in ga dolga leta uspeąno sooblikoval. Letošnje Borštnikovo, prvič po dolgih letih brez njega, ni bilo enako. Boleče smo se zavedli odhajanja najžlahtnejšega meščana.
Ves njegov opus - literarnozgodovinski, teatrološki, bibliotekarski, prevajalski, uredniški - izžareva tako avtoriteto in markantno intelektualno figuro, kot jih to okolje le malo pozna skozi čas. Morda je v tej moči opusa in vsega delovanja primerljiv edinole s Francem Kovačičem ali predhodnikom v Študijski, kasneje Univerzitetni knjižnici Maribor, Jankom Glazerjem. Ugledna predhodnika, skupaj z Maistrom in Slomškom kot duhovnima dedičema tega prostora, s katerima se je dr. Bruno Hartman tudi profesionalno poglobljeno ukvarjal, tvorita žlahtne koordinate vsega njegovega ustvarjanja in vseh življenjskih angažmajev, ki jih je v več kot osmih desetletjih imel toliko, da jih je za kar nekaj povprečnih življenj. A povprečnosti si ni nikoli nikjer privoščili. Ne kot učitelj v Murski Soboti in Mariboru, po diplomi iz slovenskega in francoskega jezika s primerjalno književnostjo na ljubljanski filozofski fakulteti, ne kot upravnik gledališč v Celju in Mariboru, ne kot lektor in dramaturg v ljubljanski Drami, ne kot ravnatelj -tudiŠtudijske, kasneje Univerzitetne knjiľnice, ali raziskovalec kulture mesta, v katero je prišel iz Celja in se tja spet začasno vrnili - v celjsko gledališče. Pa spet nazaj. Kaj lahko bi odšel tudi v Ljubljano, a se je 1965. vrnil v Maribor, za ravnatelja Študijske knjižnice. Za vedno.
Presenetljivo, da se je kot 1924. leta rojeni Celjan zapisal kulturni zgodovini Maribora in tukajšnjo kulturo tudi vseskozi tvorno sooblikoval. Vsi veliki Mariborčani so bili Nemariborčani, Maister je bil Kamničan, Slomšek iz Ponikve. V najobsežnejši knjigi, kar jih je kdaj izdala v zgodovini nekdanja Založba Obzorja, v Hartmanovi najobsežnejši knjigi - Kultura v Mariboru, je zbrano vse, kar je (bilo) konstitutivnega v kulturni zgodovini tega mesta. V knjigi je zbral nad petdeset svojih kulturnozgodovinskih razprav, pričevanj o tridesetletnem raziskovanju preteklosti Maribora. S tem delom se je pridružil svojim vzornikom, dr. Francu Kovačiču, Franju Bašu in Janku Glazerju. Tudi obsežno avtobiografijo je napisal, tik pred svojim 83. letom - Na poti pride vse naproti. Zelo redki so tisti, ki znajo iz tega, kar jim pride naproti, potegniti najboljše. Najboljše za okolje, v katerem delajo, in za svojo osebnostno rast. Za dr. Hartmana to nesporno drži. Projekti, ustanove in kolektivi, ki jim je vlival duha, so rasli in cveteli. Bil je idejni oče Glazerjevih nagrad in prvi, doslej edini Mariborčan na čelu odbora za Prešernove nagrade. Tudi v zrelejših letih, ko se večina intelektualcev zateče h konzervativnejšim, arhaičnim vrednotam, je dr. Hartman presenečal s sodobnimi, drznimi pogledi. Bil je do zadnjega kritičen do mnogih aktualnih mestnih fenomenov, političnih korakov, umetniških poetik in je tudi zmeraj javno izražal svoja v zgodovinskih argumentih trdno zasidrana stališča.
Zase je rad rekel, da je najgloblje od vseh svojih dejavnosti zaoral v knjižničarstvu. Bil je univerzitetni profesor bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti v Mariboru, urednik revij Dialogi in Knjižnica, eden najplodovitejąih sodelavcev leksikografskih del, avtor številnih gesel v Enciklopediji Slovenije in Slovenskem biografskem leksikonu. V njegovi bogati in raznovrstni bibliografiji najdemo monografije o Vladimirju Levstiku, celjskih grofih v slovenski dramatiki, Antonu Novačanu, Rudolfu Maistru, Janku Glazerju, pa Celjsko knjigo, Slovensko dramsko gledališče v Mariboru do druge svetovne vojne in številne prevode, prozne in dramske - od Cronina, Remarqua, Hemingwaya do Anouilha, OľNeilla, Mrožka, Feydeauja.
Skoraj četrt stoletja je bil ravnatelj Univerzitetne knjižnice v Mariboru. Pionirska dejanja so povezana s tem mandatom: 1988. leta nova stavba, informatizacija, utemeljeval je novo knjižnično doktrino, soustanavljal oddelek za bibliotekarstvo na ljubljanski filozofski fakulteti. Velika dejanja, če pogledamo dolgoletno nemoč stroke in politike pri odlašanju gradnje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Bil je tudi med ustanovitelji mariborske univerze, posebno pa se je potrudil prav za zasnovo nove knjižnične stavbe. Dobri desetletji se je trmasto bojeval zanjo, se otepal malodušja in gradnjo kljub galopirajoči inflaciji, pomanjkanju denarja, zlasti deviz, pripeljal do konca. 1988. je po mestu stekla živa veriga od stare do nove knjižnice čez pol starega Maribora. Ne samo knjižničarji, tudi študentje z rektorjem in številni Mariborčani so si podajali knjige do novih skladišč. Ostala je še dolgo v spominu kot povezava ljudi s knjižnico. Ko je knjižnica zaživela, je odšel v pokoj, 1989. A iz pokoja je napisal, raziskal, sooblikoval še velik del gigantskega opusa, ki šteje blizu 700 bibiografskih enot.
Bibliotekarski kolega dr. Jože Urbanija s Filozofske fakultete v Ljubljani je zapisal dr. Hartmanu ob 80-letnici: "Bil je kreator in izvrsten strateg, diplomat in politik. Hartman. Nomen est omen. Nekaj zelo čvrstega, trdnega in lepega je v tem človeku."
S svojo vztrajno, vseskozi živo navzočnostjo v mariborskem in slovenskem kulturnem življenju je nepogrešljiv in nenadomestljiv. Pavček, Messner, Hartman - zares so bili patriarhi slovenstva. Praznina, ki je zazevala za njimi, je neznosna, boleča in neizmerna.

Melita Forstnerič Hajnšek

vir: Večer