Gledališče, upor in (»mehki«) terorizem

Milija Gluhović
MLADA BOSNA IN 1. SVETOVNA VOJNA: FANATIČNOST, REVOLT IN SPIRITUALIZACIJA POLITIKE
V študijah 1. svetovne vojne Srbijo in Bosno skoraj vedno obravnavajo kot pomemben, a hkrati tudi minljiv pojav, ki kmalu postane obrobna operacija v drugotnem gledališču globalne vojne. Prispevek posega v aktualne razprave o izvorih, vzrokih, posledicah in dediščini 1. svetovne vojne ter analizira nekaj sodobnih dram in predstav iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter Nizozemske, ki razgrnejo plasti zgodovinskega diskurza o Mladi Bosni, atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Ferdinanda in izbruhu 1. svetovne vojne. V prispevku bo govora tudi o izvrstni kritični zgodovini fanatizma, v kateri Alberto Toscano raziskuje vlogo fanatizma pri nastanku moderne politike in liberalne države ter problematizira videnje, da sta liberalizem in fanatizem v izrazitem nasprotju.

Milija Gluhović je izredni profesor za gledališče in performans na University of Warwick. Raziskuje sodobno evropsko gledališče in performans, študije spomina ter diskurze o evropski identiteti, migracijah in človekovih pravicah. Objavil je knjigo Performing European Memories: Trauma, Ethics, Politics (2013) in uredil zbornik (s Karen Fricker) Performing the ‘New’ Europe: Identities, Feelings, and Politics in the Eurovision Song Contest (2013). Kmalu bo izšla knjiga Rethinking the Secular: Performance, Religion, and the Public Sphere, ki sta jo uredila skupaj z Jisho Menon.

Blaž Lukan
"MEHKI TERORIZEM" MARKA BRECLJA
Ko govorimo o performerskih praksah Marka Breclja, moramo uporabljati množino. Brecelj namreč kot performer ni enoten, v njegovi praksi lahko že na prvi pogled definiramo vsaj en temeljni prehod ali cross-over, namreč (s)prehajanje med glasbenim in teatralnim performansom. To velja tako za njegovo zgodovino (začel je kot glasbenik, vendar v skupini, ki je bila izrazito performativne narave) kot sedanjost (ko deluje intenzivneje kot "teatralni performer", vendar v svoje nastope integrira glasbo oz. so ti celo v zasnovi koncipirani kot glasbeni performansi). Paradoksno tranzitivnost lahko zaznamo tudi v samem jedru njegove performativne aktivnosti, torej t. i. "mehkem terorizmu", ki manifestira različna križanja in prepletanja na videz nezdružljivih kategorij: konkretnega ("trdega") političnega koncepta in ("mehke") poetizacije ter ironizacije njegove izvedbe, neposredne (etične in politične) obsodbe določenih javnih oseb in pojavov in njihove metaforične parodizacije, konspirativne subverzije in (performativne) gverile ter javnega in deklarativnega, manifestativnega političnega aktivizma idr. V vseh omenjenih pogledih je Brecelj emblematični, referenčni in brez dvoma ključni avtor "umetnosti in aktivizma v času globalizacije" v slovenskem prostoru.

Blaž Lukan je doktor dramaturgije, dela kot praktični dramaturg v gledališču in pri filmu, piše gledališke kritike, spremne besede v knjižne objave dram in strokovnih besedil slovenskih in tujih avtorjev ter znanstvene razprave s področja dramatike in teorije scenskih umetnosti. Bil je umetniški vodja Gledališča Glej in SLG Celje. Je docent za dramaturgijo na UL AGRFT. Napisal je več knjig, med njimi Gledališki pojmovnik za mlade (1996), Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa (2001), Tihožitja in grimase: gledališke ekspresije (2007), Performativne pisave: razprave o performansu in gledališču (2013), in (so)uredil knjigo Svobodne roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču 1899–1979 (2012).

Tea Tupajić
Z UMETNOSTJO PREVARE SE BOSTE VOJSKOVALI
Naslov projekta Umetnost prevare spominja na geslo izraelskega Inštituta za obveščevalne in posebne naloge države Izrael, bolj znanega pod imenom Mossad. To geslo, ki je sicer citat iz Biblije, strnjeno oriše način delovanja Inštituta in poudari skrivnost, anonimnost kot nujni pogoj za njegovo delovanje. Z namenom, da bi raziskala meje tistega, o čemer lahko govorimo v umetnosti, je Tea Tupajić povabila k sodelovanju pet agentov izraelskih tajnih služb, ki so v njeni predstavi nastopili kot performerji. V prispevku se ukvarja s problematiko dokumentarizma, z vprašanjem, kako lahko umestimo v estetsko okolje (predstavo, film, razstavo) osebe in dogodke, ki iz političnih razlogov ne morejo biti predstavljeni v tem okolju, in s specifičnim političnim trenutkom, v katerem je nastal njen projekt (Izrael, poletje 2014).

Tea Tupajić je gledališka režiserka iz Hrvaške. Od leta 2010 do 2012 je izvajala projekt The Curators' Piece v sodelovanju s Petro Zanki ter več performansov in konferenc, ki so bili del projekta "Agora" (pobudnik je bil Jan Ritsema). V njenem najnovejšem delu By way of deception thou shalt wage war nastopajo sodelavci izraelskih obveščevalnih in varnostnih služb Mossad in Shin Bet. S svojimi projekti je gostovala v BIT Teatergarasjen (Bergen), Bastard (Trondheim), Tanzquartier Wien (Dunaj), Kaaitheater (Bruselj), PACT Zollverein (Essen), PS122 (New York), na festivalih steirischer herbst (Gradec), TUPP (Uppsala), Jerusalem season of culture (Jeruzalem) itn. Je gostujoča urednica in sodelavka časopisa Fakcija.

Barbara Orel
O (NE)MOČI UMETNIŠKE GESTE UPORA
Prispevek na primeru najbolj provokativnih primerov gledališča in scenskih umetnosti v zadnjih dveh desetletjih ugotavlja nemoč umetniškega aktivizma v neoliberalnem kapitalizmu in se sprašuje, ali je umetniška gesta upora danes sploh še mogoča. Ob preučevanju raznovrstnih strategij upora razgrne kontroverzna razmerja v konfiguraciji družbenega polja, ki absorbira vsakršno gesto upora in razveljavlja njene učinke. Ključno vprašanje, s katerim se ukvarja, je: kako v novi totalnosti, v omrežju razrahljanih, če ne tudi razveljavljenih razdalj, v času, ko te izgubijo operativno funkcijo, sploh proizvesti mesto distance, ki je za izrekanje nestrinjanja, upora pa tudi same alternative neizogibno potrebna.

Barbara Orel je izredna profesorica za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti ter vodja raziskovalne skupine UL AGRFT. Kot raziskovalka sodeluje z delovno skupino Theatrical Event (pri International Federation for Theatre Research). Premislek o razmerjih med umetnostjo, politiko in kulturo igre je v zadnjem času objavila v monografijah Scenske umetnosti in politike predstavljanja (2008 – urednica), Hibridni prostori umetnosti (2012, sourednica), kakor tudi v razpravah v Occupying Spaces, Experimental Theatre in Central Europe 1950–2000 (2010), Theatre After the Change (2011) in Playing Culture, Conventions and Extensions of Performance (2014). Bila je tudi selektorica festivalov Teden slovenske drame (2006–2007) in Borštnikovo srečanje (2008–2009).